0,00€vaša košarica
0

V nakupovalni košari ni artiklov.

Product was successfully added to your shopping cart.

Mamica Martina piše: Le zadovoljna mama bo dobra mama!

Neki čudni dnevni so za mano… To je prvi stavek, ki ga imam v mislih ob pisanju tega bloga.
Potem pa se sama sebe zalotim pri vprašanju; »So res samo dnevi, niso morda tedni, meseci« ?
Neprestano hitenje, grajenje kariere, usklajevanje obveznosti, varstva otrok, ugajanja drugim, no bolje rečeno »ugajanja drugim« kajti v svetu kjer dan danes le še redki sprejmemo iskrenost je res potrebno biti pazljiv in kdaj pa kdaj obleči bele rokavice. Saj me razumeš kaj želim povedat, ne? Ob vsem tem pa biti še dobra mama in žena.

Verjetno so to res tedni, meseci. Pa sem jaz bolj občutljiva v tem tednu zaradi številnih neprespanih noči. Ta teden je bilo še huje saj je Mija bila bolna, in je cele noči kašljala, jokala, me klicala… ah ja… Pa sem malo bolj občutljiva. Aja pa PMS. :)
Ampak res sem sprašujem v kakšnem svetu živimo? Kakšen zgled smo svojim otrokom v tem hitrem tempu življenja ? Zdi se mi da se mi bo enkrat od vsega tega hitenja zmešalo. Zjutraj z namenom vstajam ob 5, ker je to edini čas ko lahko v miru postorim kaj zase. No, "zase".
To pomeni da odgovarjam na številne maile, Facebook in instagram sporočila in pišem blog. Zdajle je na primer ura 5.
Ob tej uri načeloma moji otroci še spijo, ampak malo čez 6 bom že imela družbo. :) In takrat je čas za jutranje cartanje. Nato pa se že začne hitenje, zajtrk (pol litra kave), vrtec in služba. In hitenja ponavadi ni konec do večernih ur.

Načeloma uživam v svojem delu, ampak sovražim hitenje! Sovražim, da ne morem v miru pojesti niti kosila, ker me vedno čaka delo, dodatne obveznosti itd... Nimam želje obogateti, da bi zato toliko delala. Preprosto drugače ne gre kadar si samozaposlen, se mi zdi. Tukaj ni bolniške, plačanega dopusta itd... Rada živim brezskrbno, rada privoščim otrokom »najboljše« in navajena sem delat. Ta zgled dela so mi privzgojili že doma. Sem tip človeka, ki ne razume lenuhov in jih težko prenaša.
Sem zelo hitra in eksplozivna po naravi . Rada hitro delam, hitro razmišljam, hitro berem, hitro govorim, hitro hodim, in ne maram počasnosti ... Težko rečem, da sem brezglava, samo hitra.

Normalno mi je, da so stvari hitro narejene, da se dogovorov držim in jih izpolnim čimprej in rada imam, da se znajo ljudje hitro odzvati. Lažje sprejmem v svoj krog prav take ljudi. Ne maram ljudi z tisoč in tisoč izgovori.
Ampak včasih mi prav to dela težave. Zakaj? Ker mislim, da mora bit vse takoj narejeno. Da moram vedno stranki takoj odpisat, se takoj oglasit na klic, takoj rešiti »težavo«.Včasih ne znam reči NE. In zato, priznam, sem včasih tudi poleg otrok preveč na računalniku ali telefonu. To moram popravit. Ko sem z njimi, sem z njimi!
P.S. in sedaj veš zakaj ti še nisem odpisala. Ali sem pozabila – kajti večkrat med delom pogledam na hitro sporočilo in nato pozabim nanj. Ali pa bi se rada posvetila otrokom. :)
Vsi živimo v takem hitrem tempu življenja. Večina, da bolje rečem.
In tako pač očitno dan danes je. Ampak res se večkrat se vprašam, kakšen zgled sem tukaj otrokom? Delovne navade bodo imeli, to zagotovo. Kaj pa nasploh? Starši smo prvi in najpomembnejši vzgojitelji svojih otrok. Vzgled smo jih na vsakem koraku. Želimo biti popolni, se držati nekih načel, pravil in urnikov. Pogosto pa pozabimo, da najbolj vzgajamo ravno takrat, ko tega sploh ne nameravamo početi.

Ko preprosto smo z otrokom ali pa ko nas ni, ko delujemo spontano, skratka, ko obstajamo, živimo.
Neki moder človek je nekoč dejal, da vzgajati otroke pomeni vzgajati sebe, ostalo bodo otroci naredili sami.
Večkrat se vprašam, dam dovolj svojim otrokom? Kakšna mama sem, kakšno vzgojo imam jaz, je to prava vzgoja?
Grem z slabo vestjo kofetkat in na kakšno zabavo, večerjo, in se mi zmeraj mudi domov - k otrokom. Še prijatelji se hecajo na ta račun. Zakaj? Ker si mislim, joj že tako veliko delam, sedaj ko pa bi lahko bila z otroci, sem pa jaz tukaj na kavi? KATASTROFA!
Pa verjetno to ni prav. Ravno zadnjič sem bila na večerji z eno prijateljico, ko so jo klicali njeni otroci kdaj pride domov. Moje prvo vprašanje je bilo » a imaš kaj slabo vest, ker si od doma«? Odgovor je bil suveren - NE. Dobila sem zelo dober odgovor : LE ZADOVOLJNA MAMA BO DOVOLJ DOBRA MAMA. Zadovoljna mama si dovoli biti še kaj drugega kot zgolj idealna mama, ki je ves čas na voljo otrokom. S tem, ko dovolj dobro skrbi zase, otroku sporoča, da je skrb zase enako pomembna kot skrb za druge. To pa je pomemben zgled, ki prispeva, da otrok postane odgovoren tudi do sebe, ne le do drugih. Poleg tega če bo zadovoljna, srečna, bo doma bolj koristno izpolnila čas z otroci, in bo manj tečna. ;)
Ok. se strinjam. Poleg tega pa, mama ki se po delovniku vrne domov, in je vsak dan napsihirana s tem, da sedaj pa moram celo popoldne presedet z otroci se z njimi ukvarjati, itd.… se prej kot slej sesuje. Ali ne? Pa saj, a je to tudi dobro za otroka?
Jaz tega zgleda nisem imela. Vedno sem delala sama naloge, se igrala z bratom ali prijatelji in bila zelo samostojna. Samostojnosti otrokom v današnjem času manjka, mar ne? Smo mi krivi za to?
Če mame otroka usmerjamo k samostojnosti – sprva je to morda samostojna igra –, bomo morda zanj naredile več dobrega, kot če ga zasipamo in animiramo z vrsto bolj ali manj skupnih dejavnosti.

Marsikdaj je pomembneje otroka zgolj pocrkljati in z njim poklepetati, kot pa z njim početi nekaj »koristnega«.
Tujega jezika se bo že še naučil, jezik ljubezni pa mu lahko prenesemo samo me, mame, očetje .
Pa bo že držalo. :)
No ko takole zlijem misli na »papir« si vedno postavim cilje.
Kakšni so sedaj?
- SKRB ZASE! Mami se gre brez slabe vesti razvajat. ;) 
- Ena ura na dan aktivnega ustvarjanja z otroci – ostalo pa usmerjanje k samostojnosti. 
- Manj telefona, računalnika, televizije!
- NEOMEJENO CARTANJA, LUPČKANJA IN VALJANJA PO POSTELJI.

Lep teden ti želim , pa čimanj hitenja. :)