0,00€vaša košarica
0

V nakupovalni košari ni artiklov.

Product was successfully added to your shopping cart.

Mamica Martina piše: Ali me je preveč strah za otroka?

"Pazi, da ne boš padel... ne tako hitro! Opekla se boš... Ne hodi proč od mene... Umij si roke, umij si roke... Ne se prerivat, obleči se, da ne boš zbolel, kapo gor..."

So ti znani ti stavki? No tudi sama jih večkrat izgovorim. Včasih se vprašam če prevečkrat. Kdaj je skrb v mejah normale in kdaj pretiravamo? Si se to kdaj vprašala?
Kdaj so opozorila nujna , in kdaj pretirana?
Včasih sama res ne vem ali imam prav  in je to normalna starševska skrb ali sem preveč zaščitniška in pretiravam.

No, ravno včeraj sem opazovala otroke na igrišču ... Ok, prve spomladanske temperature, ne pretirano toplo, moj otrok je oblečen v jakno, kapo, Mija ima še spodaj "žabe"... Nekateri otroci na igrišču, v tanki majčki in tankih hlačah. Vedno pa se najde še nekdo, ki je v kratkih rokavih. Ok, prvo vprašanje, ki se mi je porodilo v glavi, "ali jaz pretiravam in sem preveč panična, da bo otrok zbolel, ali pa drugi starši premalo pretiravajo" ?
Nevem, nimam odgovora na to. Jaz vedno sklepam po sebi. Če je meni ravno prav v jakni, sklepam, da je prav, da jo ima tudi otrok. Ok, res je, teka, se giblje - Marcel že pove, ali mu je prav ali ne. Mija pa še tako ni tako zelo v pogonu, da bi ji postalo vroče. Sicer pa tudi jaz tekam za njima. Najbolj se čudim tistim staršem, ko so sami oblečeni kot "medvedi" otroci pa "napol nagi". No tega ne razumem. Tukaj si ne priznam da pretiravam jaz, saj samo želim da je otroku udobno, toplo in da ne zboli!

No, stvar kjer  morda pretiravam in mene vedno skrbi je, da bi Marcel ali Mija stekla  na cesto, ko bi se pripeljal kak avto in tukaj res vedno kričim in pretiravam.
Včasih se mi v glavi odvije že celi scenariji.... Marcela še vedno pospremim čez cesto, kamorkoli gre, pa tudi če samo čez cesto na igrišče pri svojih 5 letih. Je to ok ali pretiravam?  Jaz sem sicer pri 5 letih sama hodila sosedom, se tam igrala in starša pol dneva nista vedela kje sem. Jaz pa ga ne pustim samega čez cesto. Hm... Ok, tukaj imam morda pretiran strah. Priznam.

Srečna pa sem, da nikoli nisem pretirano pretiravala glede bacilov. Glede padca dude na tla naprimer, neprestanega umivanja rok ali omejevanja igre zaradi tega ker bo otrok imel "bacile" ali umazanijo na rokah, ali še huje, umazana oblačila.  Vsi poznamo kakšnega starša, ki otroka zavija v vato in ga "utaplja v razkužilu"? No, med te tokrat sama ne sodim. Se mi zdi da sem še kar razsodna.

Logično je, da nihče noče, da bi njegov otrok zbolel, vendar pa sama mislim da ni ravno pametno, če pretiravamo ob vsaki malenkosti.
Prav je, da naučimo otroke skrbnega umivanja rok in sovražim ko vidim da gre otrok na wc, rok si pa ne umije. Še bolj grozno mi pa je to, da vidim da ga starš niti ne opomni. To vsekakor ne podpiram in tukaj je potrebno "pretiravanje".

Ne zdi pa se mi prav, da otroku privzgojimo prevelik strah pred prijemanjem kluk, ograj ali da če kaj pade na tla da je to stvar potrebno strerilizirat. Tukaj je seveda tudi meni pomembno, ali je stvar padla na tla v nakupovalnem središču ali zunaj v naravi. Nekateri zagovarjajo pravilo 5 sekund. Tudi jaz sem ga do sedaj.  Ga poznaš?

Nekateri straši so prepričani, da otrok lahko poje hrano s tal, če jo poberejo v prvih petih sekudah po tem, ko pade na tla. Toda strokovnjaki, ki preučujejo bolezni otrok, to zanikajo. Bakterije lahko dosežejo hrano, tudi če jo otrok s tal pobere zelo hitro. To velja tako za čista, kot umazana tla, saj lahko nekatere bakterije preživijo zelo dolgo, brez mirkoskopa pa ne morete ugotoviti, ali so tam ali jih ni. Bakterija se takoj prilepi na hrano, še poebej na vlažno, recimo košček jabolka. Dlje časa je hrana na tleh, več bakterij se bo nabralo na njej. Hmm... no, na to pa nisem nikoli polagala posebne pažnje. Sploh pri kakšni zemlji, malce jo popiham, pa je. Kaj pa vem. Saj pravim, res pa je, da precenima kam je padlo in na kaj je padlo. Kaj meniš ti?

No še en precej pogosti stavek , ki ga verjetno vsi zaslišimo ali iz svojih ust ali ust drugih staršev pa je, "pazi padel boš" . Tudi sama se večkrat zalotim da izgovorim ta stavek. Kdaj je primeren in kdaj odveč? Sama se trudim  da jima  puščam svobodo pri gibanju in raziskovanju, ampak še vseeno pa kdaj kar težko diham pri prehitrih korakih in ko se mi v glavi že odvije nor scenarij.
Vseeno pa skušam, da ju preveč ne omejujem. Sem pa blizu da jima priskočim na pomoč.

Za konec citiram zapis Klemena Jakše.

»Pazi! Pazi, da ne boš padel.« Pazi to, pazi tisto, ne tja, pusti to, tja še ne moreš, obuj čevlje da, ne boš umazan. Z drugimi besedami »Bodi pri miru, da jaz ne bom v stresu in strahu, da ne bo potrebno da bom s tabo na igralih aktivno. Ne dajaj ničesar v usta. Ne usedi se na tla, da se ne umažeš. Pojdiva raje na sladoled. Pojdiva raje domov. Tam, med štirimi stenami, bolje obvladujem tvojo igrivo in radovedno naravo. Tam te lahko namesto s temi igralnimi izkušnjami nahranim z vsemi dobrotami kulinarike, da boš od utrujenosti čim prej zaspal. Po risanki.«

Ob takšnem ravnanju otrok težko razvija gibalne sposobnosti, katerih zametke ima v svoji naravi. S takšnim vedenjem lahko razvija zgolj strah (do novih stvari, do sveta, do posledic), gibalno omejenost in prekomerno telesno težo. Ali ni škoda, da otrok tako hitro posrka naš svet? Naše dvome, strahove? Kako bo šel tak otrok kasneje pogumno v svet? Kako se bo postavil zase? Kako bo razvil temeljne gibalne sposobnosti? Kako se bo naučil pasti in nato vstati, če ga bomo ‘obvarovali’ pred tem? Je prepovedano pasti, se udariti? Se umazati? Kako se bodo naši otroci potem kaj naučili? Je to vse kar želimo dati našim otrokom za popotnico? Življenje zahteva veliko več. Zahteva otroka, ki zapusti igrišče z umazanimi hlačami in nasmehom na obrazu. 

Se strinjaš? Jaz se!

Moj cilj od danes naprej je, izgovoriti čimanj stavkov, ki se začnejo z besedo PAZI. :)

Pa ti? Srečno! ;)

P.S.: Za igro v naravi, kjer ni možnosti umivanja rok, ti bodo prišli prav Love&Green bio vlažilni robčki, ki so ustvarjeni za nežno otroško kožo.